Noč je!
Barva neba se je vsipala z mojimi svetlimi točkami.
Spominja me na tvoje oči. Ne, mogoče več, na tvoje oči me spominja ta grm črne vrtnice pred mano, hladno črne barve.
Ne vem...
Nocoj me vse nate spominja.
Ali bo sploh kdaj minila ta tišina v kateri slišim tvoj glas, tvoje iskrene in neiskrene besede počivajo v meni.
Ali bo drevo, saj za hip se nehalo igrati s svojimi vejami?!
Pomislim, da tečeš po ulici, da vidim tvoje poklanjene roke.
Ali bo veter nehal izmikati travo, dotikajoče tako nežno, kot si ti nekoč moje lase - nežno in skoraj bojazno miloval?!
Nocoj me vse nate spominja, vse okoli mene...
Na tvoje poljube brezkončno nežne, dolge in kratke, na tvoja lažna in potrpežljiva milovanja.
Bila sem v rokah najlepšega, ki me je z ljubeznijo gojil, vzgajal in kateri ljubezni sem lažno odpihala svoje lističe.
Nisem še razcvetela, a on se je ujel na mali trn in zapustil črno vrtnico.
A ona je upala vsaj kakšni ljubezni in počasi venela.
In, ko je zadnja mavrica upanja izginila je črna vrtnica počasi začela veneti.
In kako zdaj njega vrniti črni vrtnici?!
Izjokala je črna vrtnica svojo lepoto in zdaj počasi umira.
Prihajali so drugi, a nobenega ni sprejela.
In trne je od žalosti izbrisala, da se jih ne bi prestrašili.
Zdaj je sama, nemočna, občutljiva in nesrečna.
Zunaj postaja vse bolj hladno, a mene ne moti mraz, ker mislim nate dragi!
ČRNA VRTNICA
0