Nežno stopam skozi mrak,
v daljavi slišim hitri vlak.
Rad videl bi te zadnjikrat,
hrepenel tako kot prvikrat.
Negibno se ustavim ob tirih,
ura je že pol štirih.
Odhajam stran,
tja na drug plan.
Znova zasanjam o tebi v obupu,
prebudim se ob sirene hrupu.
Ali naj se postavim na tir?
Zakaj trpel bi srčni nemir?
Volja do življenja me ustavi,
srce pa mi pravi:
Vrni se nazaj,
nazaj v tisti kraj.
Tam kjer sreča je doma,
kjer biva ljubljena.
Spet uzrl boš lepoto njeno,
dobil vse izgubljeno.
Čakajo te mestne ponjave,
mogočen betonske višave.
Občutil spet njeno boš toplino,
razblinila bo mojo skelino.
Sanjal sem,
sanjal,
preteklost odzvanjal.
Črni vlak pred menoj zdaj stoji,
srce moje se ga boji.
Stopim na prvo stopnico,
zaslišim smrti naznanjati ptico.
Zgrudim se ob jutranji zarji,
joj Bog me obvarji.
Poslušal nisem želje srca,
mislil nič na naju dva.
V trpljenju ugasnil njegov je žar,
preveč strastno ga vabil je ljubljene čar.

1