Luna daljna in sama
počrnila je nebo.
vstali so svetniki
nesmiselni kriki,a le naj bo
upanje v delčku,
odtrganem od samote, kjer zgrinja se rdečina in svet pozabil je name,
odvzet od večnosti izlival je bolečino...
S prstom so sence uperjene vame,
ne zaznam jih,
sedmi čut mi je nebo
kričeč v kotu nad menoj kot žarek upanja v milini.
Božje kraljestvo nikoli ne bo pravična dežela,
naj meč preluknja moje srce,
usahnili so veje,
razstrte daleč pod svobodnim soncem,
vse postalo je presvetlo,
nikoli ne bom te dosegel nad svojim horizontom.

0