Želiš tudi ti dodati svoj verz?
Vpiši svoj verz
Deček samemu sebi napoti, sam kakor kamen ob poti, pozabljen tako od vseh živih, kot od neba in angelov dobrotljivih, je pred usodo zlo in nemilo bežal v pustoto in srečal vilo. Vila s čarno besedo in s smehom milih oblin in z brezgrešnim grehov ga je s kretnjo preprosto in nezaigrano dvignila k sebi v prvo pijanost. Položila mu je ljubezen za vzglavje in on je prestopil v novo poglavje. Tako se je v novi blesteči slepoti obrekel stari veri in svoji samoti in zdaj stopa pod kupolo nebeško kot fant in nič več po deško.
0
Želiš prejemati verze na e-mail?
Poglej si še naš blog!
© Vse pravice pridržane 2024. Izdelava: