Deček samemu sebi napoti, sam kakor kamen ob poti, pozabljen tako od vseh živih, kot od neba in angelov dobrotljivih, je pred usodo zlo in nemilo bežal v pustoto in srečal vilo. Vila s čarno besedo in s smehom milih oblin in z brezgrešnim grehov ga je s kretnjo preprosto in nezaigrano dvignila k sebi v prvo pijanost. Položila mu je ljubezen za vzglavje in on je prestopil v novo poglavje. Tako se je v novi blesteči slepoti obrekel stari veri in svoji samoti in zdaj stopa pod kupolo nebeško kot fant in nič več po deško.

0