Čas na nas od nekdaj deluje očarljivo. To je neusmiljen tok, ki potuje s človekom in zamrzne njegova dejanja, zmagoslavja in norosti v večni led preteklosti. Čas mu vzame bližnje in prijatelje, ki jih ima rad, in ga vodijo v hladno prihodnost, ki se je boji.
Smo ujetniki na ladji, ki se imenuje Čas in s katero se vozimo vse življenje. Vidimo, da se menjajo prizorišča, in se spominjamo nekdanjih slik. Udeležujemo se vožnje, prerokujemo, poizkušamo soodločati o smeri ladje, trudimo se, da bi obšli čeri in pripluli v varno pristanišče. Klub temu se zavedamo, da nas neusmiljen tok časa vleče za seboj v dobro in slabo. Nobeno sidro ni dovolj močno, da bi se lahko upiralo toku. Čas, je kot večni tok, ki odnaša naše sinove.
Vsa živa bitja imamo svoje biološke ure, ki merijo čas; marsikdaj so neprijetne, kot recimo občutek lakote, druge pa se ravnajo natančno po ciklusih v naravi. Človek ima še dodatno možnost, namreč podzavest ali jaz, ki mu omogoča razmišljati o eksistenci in klicati v spomin preteklost in s katero lahko določa svoj položaj v času in prostoru. K temu spada tudi njegova neutrudna radovednost, s katero raziskuje vesolje.
Človek je prevzemal čas in le-tega na naravo vse od takrat, ko se je človekova inteligenca nad njegov nagon. Videl je sonce, kako se povzpne na nebo, in vse leto počasno premikanje točke, kjer sonce vzhaja in zahaja. In v tej zvezi se je naučil, da so dnevi različno topli in svetli, da obstajajo letni časi in da živali od časa do časa spremenijo svoje bivališče. Kadar je sonce prav dolgo ostalo na nebu, so bili dnevi topli, vse je cvetelo in živa bitja so bila prav živahna. Ko pa so dnevi postali krajši, je vse pomrznilo, potegnil je mrzel veter in nekatere živali so zaspale zimsko spanje.
Ponoči je bilo mogoče videti luno, ki je poizkušala oponašati vzhajanje in zahajanje sonca, in opazovati lunine mere. Tako je nastal mesec. Ljudje, ki so živeli na obali, in ribiči so odkrili še bolj nenavadno zvezo med luno in plimovanjem.
Zdelo se je, da skrivnostne cikluse v naravi vodijo nebesna telesa. Toda zvezde so bile nespremenljive, mrzle svetlobne točke v daljavi, ki jih je bog na začetku časa na videz brez izbire porazdelil po nebesnem nočnem svodu in so ostale nepremične, medtem ko se svet vrti. Mnogo let pozneje so opazili, da se nekatere zvezde in planeti premikajo skozi vesolje z neznansko hitrostjo, potem se kdaj pa kdaj ustavijo, kot da bi padli v kozmični sen, ali se njihovo gibanje upočasni, tedne ali mesece pozneje pa se spet začnejo premikati.
Vse se spreminja â?? rojstvo in rast, minljivost in smrt. Dojenček postane otrok, ki se igra z igračami psom ali s svojim prijatelji. Deček postane mladenič, njegova osebnost se spremeni â?? in obdobje, ko je bil dojenček ali deček, je le še spomin. Mladenič se razvije v moža in čas poteče: prinaša dobro in slabo, prijatelje in sovražnike, starost in bolezen. Čas je bil eden od vtisov, ki ga je narava vsilila človeku, in sicer v obliki in izkušnjah, ki se odvijajo pred njim in nastajajo iz nepredvidljive in neobstoječe bodočnosti, se izkristalizirajo v danes, potem pa postanejo preteklost. Čas je tudi zahrbten in varljiv: kolikor starejši je človek, toliko hitrejše teče, tako da dolga pomlad v otroštvu postane v starosti prav kratek interval.

0