Prosim te, ne dopusti, da pozabiva vse lepo, ne uniči vsega za kar sva se borila, ne teptaj mojega in tvojega dostojanstva.
V mojem srcu še vedno gori plamen ljubezni, čeprav se bojim, da ta plamen postaja majhen plamenček in počasi ugaša.
Srce mi je vedno prijetno vztrepetalo, ko si stopil skozi vrata, poskočen, vesel, velikokrat težko razpoložen, včasih preveč razigran, pa vendar prijazen in nasmejan.
Danes dragi moj, pa me je strah, strah me je tvojega odsotnega, neprijaznega, skoraj sovražnega pogleda.
Bojim se, da bom ostala sama, brez tvojega nasmeha, brez tvojih šaljivih pripomb, toplih pogledov in stiska rok, brez tvojega poguma
in optimizma iz katerega sem vedno črpala moč.
Prosim te, pomagaj mi, kajti utapljam se, izgubljam tla pod nogami z občutkom groze.
Strmim v praznino.
Tvoj prijazen pogled in prisrčen nasmeh, dragi moj bi mi vrnil vero v življenje in zaupanje vase, da bi lahko prenašala vse tegobe in radosti življenja.
Vendar ne sama - samo s teboj.
Milena

0