Nočem v krvi sedeti,
v noči temni sam bedeti.
Bolj ko mislim na novo življenje,
vse bolj narašča moje trpljenje.
Tanka je linija, ki ločuje me od norosti,
manj in manj je modrosti.
Ugašajoči plamen tli mi v duši,
moje telo umira v suši.
Svojo usodo takoj bi spremenil,
tebi ljubezen poklonil.
Toda vse to so samo sanje,
prepovedano potovanje.
Srce sreče si želi,
a boji se da smrtno zboli.
Š koda da ljubezen ne počaka,
če jo le gledaš proč odkoraka.
Krasi nas molčanje,
kaj kmalu sledi neskončno jokanje,
saj končajo se vsakršne sanje.

0