Š estnajst let sem taval v temi,
iskal svetle sem poti.
Srce bilo je zateženo,
vse otrplo in nebogljeno.
A počasi sem stopal iz jame,
korakal iz osame.
Ko vrata znanja so se mi odprla,
duša mi je skoraj že zamrla.
Stal sem v veliki sobani,
a kaj ko očesi moji bili sta zaspani.
Postavili so me v vrsto,
kot da dali bi me v trohnečo krsto.
A nato nebesa so se odprla,
moje očke so angela uzrla.
Srce v hipu je izgubilo okove rjaveče,
saj tvoje ime bilo je sledeče.
En sam pogled in obstal sem bled,
saj stopil v meni se je ves led.
Dolgo sem čakal se bal,
slovo sem ljubezni in upu dal.
Š e vedno se film mi vrti,
kako spoznal sem te tiste dni.
Dnevi so tekli, a kaj ko niso nič rekli.
V lastni bedi sem mislil le kaj mi bo to,
spet zaljubljen ah zame ni to,
a kaj ko čustvo to ni več odšlo.
Sprva me lepota tvoja je prevzela,
a kaj ko si kasneje še značajsko me objela.
Zdaj ko štejem leto več,
vse ostalo je odveč.
Vsak moment s teboj,
je življenja mojega napoj.
Zdaj ko srčni plamen dokončno se je razplamtel,
ti ljubezen svojo sem razodel.
Ko zvezde na nebu so sijale,
tvoje oči so se lesketale,
a nič mi niso izdale.
Ostal sem brez besed,
v ljubezen večno sem odet,
nemočen in prizadet.
Čeprav v globini trpim,
ob tebi vedno cvetim in se radostim.
To je ta luč,
ki mi jo daješ ti,
predraga,
ti že vse te dolge dni.
Bodisi bode to moj zadnji pesniški izdih,
a vsaj naredil bom prepih.
Četudi sreča mi hrbet pomoli,
me nič tako ne zaboli,
kot to da tebe včasih ni.
Naj zgodi se kar usoda mi veli,
tudi če srce me zaskeli.
Ljubezen moja večno bo živela in cvetela,
kot svobodna ptica bo letela.
Če drugemu srce svoje dodeliš in brez prisile tega si želiš,
potemtakem ne boj se ljuba moja,
saj volja vedno bo tvoja.
Če prišel slučajno bo tisti dan,
ko odšla boš na drugo stran,
ne postavljaj se mi v bran.
Naj sreča bo s teboj in zame se ne boj,
saj ljubezen bo z menoj.
Moja pot bo nekoč morda segla nekam daleč tja, kjer morda lahko še rekel bom "o Katja".

0