Rjavi mogotec stopi na širno planjavo,
z rogovi vsem kaže svojo veljavo.
Tihi se mu izdih valovi v jutranjem hladu,
ne more upreti se velikemu gladu.
Neopazno v zelenem polju stoji,
sleherne nevarnosti se ne boji.
Izpod drevesnih visočin priplavajo čarobne vonjave,
vzbudijo v njem misli sanjave.
Zmedeno z nagonom išče ljubezni pojavo,
v daljavi oko mu ujame srnico lesketavo.
Srce mu zaigra, život trepeta.
Skoči čez prvo grmičevje,
poreže se ob bodičevje.
Skeleča rana ga ne ustavi,
drvi v zaljubljenosti pravi.
Duša mu v jutranji zarji sopiha,
iz stavbe temne blagi vetrič zapiha.
Zemlja je žejna krvi,
ljubezni prelepe srnjačku ne dopusti.
Črna se cev ob zarje svitu zasveti,
ta ljubezen bo morala umreti.
Usahnil njegov pohotni je dih,
veličastni tek izgubil svoj je stih.
Leži zdaj v mlaki topli in rdeči,
dal piti je zemlji trohneči.
Srnica nežna živi naprej,
njegova ljubezen pa ni poznala smrti mej.

0