Ni še minil mesec, ko sem bila noro zaljubljena vate. Želela sem si biti s tabo bolj kot vse na svetu. Želela sem občutiti toplino tvoje ljubezni in se stisniti k tebi, ko bi mi bilo hudo. Samo to sem si želela. Vendar nisi nikoli hotel sprejeti moje ljubezni in tega kar čutim do tebe. Dal si mi upanje, vedno znova in znova si mi dajal upanje in vedno znova in znova sem bila slepo zaljubljena vate in sem slepo verjela, da nekoč boš izpolnil svojo obljubo. Vendar je nisi in vem da je sedaj, ko so se najine poti ločile tudi ne boš. Kolikokrat si mi rekel, da si jo že prebolel in da ti bo zdaj uspelo ter mi dajal upanje. Vendar samo ti, samo ti si globoko v sebi vedel da je nikoli, niti zdaj še nisi prebolel. Nič ti ne zamerim, sama vem kako je. Tudi sama sem si dolgo lagala, da do tebe ne čutim ničesar več, vendar sem. V mojem dnevniku je zapisano vse kar je povezano s tabo. Vsak pogled, bežen dotik, vsaka beseda in sploh vse kar je povezano s tabo in mano.
Zdaj ko tole berem se mi zlomi glas in ne morem brati dalje. Solza mi polzi po licu. Pa ne zaradi tega, ker nočeš biti moj. Zaradi tega, ker me ta zgodba pač še vedno spravi ob jok, pa čeprav pozabljam. Pozabljam in pozabila bom. Vem, da mi bo uspelo. Mogoče počasi, mogoče hitro, ampak bom. Vendar se bojim, bojim tega, da bi bila še kdaj zaljubljena na tak način.

0